Da so družbeni odnosi v 21. stoletju prešli meje »normalnosti«, ni treba prav posebej poudarjati. Vprašanje ob tem je, ali jih lahko kljub temu osmislimo na način, da znamo živeti skupaj in delovati za skupni cilj, in predvsem, ali to sploh iskreno želimo? Ali premoremo dovolj zdravo družbeno jedro, ki bi znalo vzpostaviti nove družbene temelje? In ko v boju z okoljskimi ekstremi »samo-zaščitniško« ravnanje narekuje beg ali umik v imenu varnosti, to obenem sproža občutke osamljenosti, izoliranosti in nemoči. Vse te spremembe narekujejo omejitve in prilagoditve, kar kaže na klic po novi ureditvi, samoorganiziranju v načine sobivanja, avtonomne cone in komune. Predstava Na stežaj zaprta vrata vzpostavlja niz možnih predlogov in načinov, kako ob različnih fizičnih omejitvah prostorov vseeno dosegati občutja svobode. Francoski pisatelj Jean Paul Sartre v svojem delu Za zaprtimi vrati vzpostavlja temeljno premiso, da smo peklensko obsojeni drug na drugega. Predstava že sama po sebi ponuja primer post-apokaliptičnega interiera in eksteriera zunaj odra, ki ga naseli in v njem sobiva entiteta somišljenikov, odmaknjenih od zunanjega sveta. Ob tem navidezno in dejansko preizkušajo prestopanje meja ter se soočajo z omejitvami skozi različne umetniške oblike. S svojo neposrednostjo ustvarjajo žanrski konglomerat, ki omogoča vzporedna branja osebnega in družbenega ter samosvojo interpretacijo vloge telesa v “novi” družbeni realnosti..
Ideja in koreografija: Branko Potočan
Soustvarjanje in ples: Anamaria Bagarić, Branko Potočan, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdés
Avtor in izvajalec glasbe: Goran Završnik
Oblikovanje zvoka: Braž Flerin
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje svetlobe: Gregor Kuhar
Fotografije: Drago Videmšek
Video: Petra Hrovatin
Izvršni producent: Mojca Ulaga
Produkcija: Vitkar zavod